Prostorsko načrtovanje potrebuje »corona zakon« (1. del)

Avtor: Dušan Blatnik, univ. dipl. inž. arh.

Ali smo bili pripravljeni na pandemijo? Kaj smo se naučili iz pandemije? Kaj smo se naučili iz zgodovine pandemij? To in še druga so aktualna vprašanja tudi v okviru PROSTORSKEGA RAZVOJA, zato mora odgovore nanje poiskati naša stroka.
V času trajanja pandemije prostorska stroka (v najširšem pomenu) nima več kaj ukreniti. Svoje je postorila v sklopu »rednega« ali »dnevnega« prostorskega načrtovanja, kot veleva aktualna prostorska zakonodaja v času pred pandemijo. Urbanisti nimamo na zalogi »zdravila«, ki ga vzamemo s police in porinemo v javnost. Čas za našo stroko ni bil nikoli na naši strani. In tudi nikoli ne bo.
V času pred epidemijo smo z deklariranim interdisciplinarnim prostorskim načrtovanjem bolj ali manj upoštevali simulacije raznih dosedanjih pandemij (vojn, velikih naravnih havarij). Zato bi po ustaljeni logiki prostorsko načrtovanje potrebovalo »corona zakon«.

Na epidemijo covid 19 nismo bili pripravljeni

Proučiti moramo primernost oziroma neprimernost aktualnega prostorskega načrtovanja v času epidemije. Brez vsestranske analize delovanja prostorske stroke med epidemijo ne moremo izboljšati prostorskega načrtovanja v prihodnosti. Pomembno je proučiti, kakšen je bil odziv »produktov« naše stroke na vseh področjih delovanja (bivanje, proizvodnja, zdravstvo, sociala, šolstvo …). Za potrebe proučevanja vpliva pandemije ni potrebno členjenje pandemije na tako imenovani prvi, drugi ali tretji val. Pri tem si še zdravstvena stroka ni enotna. Vplive pandemije je treba obravnavati celostno: od začetka do konca pandemije.* Njen vpliv na prostorsko stroko je nesimetričen, asimptomatičen, nesorazmeren …

Neposreden vpliv pandemije na prostorsko stroko je minimalen, posreden vpliv pa bo maksimalen

V našem prostoru je umeščanje nove bolnišnice dolgotrajen proces, ki ga lahko z lahkoto ponavljamo. V enem letu nam ni uspelo specializirati nobene bolnišnice za potrebe pandemije. Kaj šele zgraditi novo bolnišnico za potrebe pandemije. Dokončanje urgence v UKC Ljubljana ne sodi v ta okvir …
Primeri: zdravstvenih domov ni bilo moč čez noč ločiti na cone, ki jih je določilo zdravstvo. Celo zdravstvo ni bilo pripravljeno na potrebno coniranje. Enako velja za domove za starejše občane, pa šole, vrtce, dijaške in študentske domove, vojašnice … Da ne govorimo o široki in pestri sferi gospodarstva. Prostorskih aktov ni bilo moč spreminjati čez noč. Bolnišnic nismo uspeli prilagoditi čez noč.
Po epidemiji bodo številne napake, pomanjkljivosti, nedorečenosti, prednosti … na vseh ravneh človekove dejavnosti, s časovno distanco bolj jasne, razumljive, opredeljive. Za vse stroke bo obveljalo opustiti slabosti, vendar jih upoštevati v prihodnosti. Za prostorsko stroko bodo pomembne vse vrste analiz pandemije za prihodnje pandemije.
Primeri: Ali je bilo dovolj preverjenih grobnih površin? Ali so viri pitne vode dovolj varovani? Ali je logistiki omogočeno pokrivanje cele države? So deponije za kontaminirane materiale primerne, zadostne?
Po vsej verjetnosti bo treba s stališča pandemije izboljšati – prilagoditi – prostorsko zakonodajo. In seveda vse podzakonske akte in normative. Zgodovina se rada ponavlja. Izpostavili bomo (ponovno) »stare izkušnje«, tudi tiste pred letom 1991. Morda bomo odkrili kakšno kvalitetno postavko v družbenem planiranju, ki bi jo uporabili v aktualnem prostorskem načrtovanju. Med njimi je pojem policentričnega razvoja, ki je mantra naše zakonodaje in jo vedno začnemo in nikoli ne nadaljujemo, saj jo prehiti sprememba prostorske zakonodaje in vmes še kakšne druge. Vsekakor bo moral močan »lobi vlagateljev« obrzdati konje lastnega prostorskega razvoja. Prostorska stroka mora postaviti servilnost dnevni politiki na stran in urediti lastne vrste, saj deluje v javnem interesu. Predvsem pa je prostorska stroka dolžna v vsej svoji širini ljudstvo kontinuirano izobraževati do te mere, da bodo prostorsko načrtovanje, urbanizem, arhitektura razumljeni. Vsaj večini in sploh odločevalcem o prostoru.

V ruralnem okolju je ključ prostorskega načrtovanja pandemije

Spomnimo: V obdobju osamosvojitve je del naših rojakov gledal na te aktivnosti izza meje RS. In se prej ali slej vrnil nazaj. Ob aktualni pandemiji pa se je marsikateri Slovenec (meščan) umaknil na tako imenovano podeželje.
Naše podeželje je relativno dobro ohranjeno in solidno infrastrukturno opremljeno. Po letu preživljanja epidemije na podeželju je marsikdo odkril, da ima tudi na podeželju vse tisto, kar imajo veliki; morda bo kdo ostal na podeželju. Trend selitve v ruralno zaledje urbanih naselij. Iz sveta se tudi k nam prenaša dejavnost Airbnb in »digitalni nomadi«. Lokacijski potencial podeželja obstaja; izkoristimo ga.
Naslov prispevka Prostorsko načrtovanje potrebuje »corona zakon« je retoričen in na koncu ni vprašaja. Zato na vprašanje, ali prostorsko načrtovanje potrebuje »corona zakon«, odgovorim: NE. Ne v obliki kot je bila producirana množica zakonov, odlokov in uredb v minulem letu. Izvajajmo obstoječe zakone, jih izboljšujmo, ne delajmo pa novih brez predhodne praktične preveritve.
* Prispevek je nastal v času 2. vala epidemije.
(Prispevek je povzetek predavanja avtorja na 32. Sedlarjevem srečanju z naslovom »Urbanistično načrtovanje skozi prizmo pandemije – izzivi in predlogi«)