Članki

            Celoten proces do predaje objekta, tako s področja urbanizma,

            projektiranja in svetovalnega inženiringa

            obvladuje ekipa naših strokovnjakov.

Ureditev zavarovanja odgovornosti za škodo v Zakonu o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID)


Blažka Smole, univ. dipl. prav., Savaprojekt d.d., Marko Burnik, univ. dipl. prav., IBE d.d.

Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti[1] (v nadaljevanju: ZAID), ki je stopil v veljavo novembra 2017 in se uporablja od 1. junija 2018, je osnova za novo ureditev zavarovanja odgovornosti za škodo v zvezi z opravljanjem arhitekturne in inženirske dejavnosti. Predstavniki Združenja za svetovalni inženiring pri Gospodarski zbornici Slovenije smo aktivno sodelovali pri usklajevanju novih vzročnih pogojev na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP), v sodelovanju s strokovnjaki Inženirske zbornice Slovenije (IZS), Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) ter Slovenskega zavarovalnega združenja (SZZ), ki je gospodarsko interesno združenje slovenskih zavarovalnic. Aprila 2019 smo uskladili Vzročne pogoje[2], kot je to bilo mogoče, vse pripombe Združenja svetovalni inženiring niso bile upoštevane. Vzorčni pogoji veljajo kot priporočilo članicam SZZ in kot izhodišče za izoblikovanje njihovih zavarovalnih pogojev. Ker je zavarovalništvo gospodarska dejavnost in podvržena svobodni gospodarski pobudi, bodo zavarovalnice uporabile Vzročne pogoje ali pa v skladu s svojo poslovno politiko oblikovale svoje zavarovalne pogoje (ki bodo ali pa ne bodo skladni z Vzročnimi pogoji).[3]

Dne 1. 6. 2019 je minilo eno leto od začetka uporabe ZAID in s tem je poteklo prehodno obdobje za uskladitev z novimi pogoji za opravljanje arhitekture in inženirske dejavnosti. Do takrat bi morali gospodarski subjekti, ki opravljajo dejavnost na podlagi ZAID, izkazati izpolnjevanje zahtev glede obveznega zavarovanja. S strani MOP tako trenutno velja navodilo, da če so police po prej veljavnem Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) sklenjene nad zneskom 50.000 EUR ali več, jih lahko zbornici IZS in ZAPS obravnavata kot ustrezne.[4] Po ZGO-1 je namreč zadoščalo kritje v višini 41.000 EUR,  medtem ko ZAID predvideva kritje v višini najmanj 50.000 EUR. V času priprave tega članka sta svojo ponudbo v skladu z ZAID pripravili dve zavarovalnici, produktov ostalih zavarovalnic še ni mogoče pridobiti na trgu.

Zakonska obveznost zavarovanja projektantske odgovornosti je bila pri nas uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (ZGO-B), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 59, dne 25. 10. 1996. Po tem zakonu se je moral projektant še pred pričetkom svoje dejavnosti zavarovati pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati investitorju v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti. ZGO-1 je obveznost zavarovanja razširil na poklicno zavarovanje projektantov, izvajalcev, nadzornikov in revidentov in zavarovana je morala biti tudi škoda, ki bi nastala tretjim osebam. Zakon je vseboval le zahtevo po zagotovitvi obveznega zavarovanja in višini letne zavarovalne vsote. Tudi sicer so splošni pogoji omogočali zavarovalnicam vrsto ugovorov, s katerimi so se izogibale poplačilu delnih ali celotnih škod.

Pri uveljavljanju škod so projektanti občutili neustrezno zavarovanje v več ozirih. Prvenstveno je bila ključna izključitev določenih škod iz splošnih pogojev zavarovalnic, če je do škode prišlo zaradi neupoštevanja zakonskih in tehničnih predpisov oziroma predpisanih projektantskih standardov. Predmet zavarovanja so bili odškodninski zahtevki, postavljeni zavarovancu za škodo zaradi napake v tehničnoračunskih in statičnih osnovah ter izračunih, kalkulaciji in tehnični izdelavi projektne dokumentacije, če je imela napaka v času kritja za posledico poškodovanje ali uničenje zavarovanega objekta, ki se je izvajalo oziroma gradilo po projektu, ki ga je izdelal zavarovanec. Krita je bila torej napaka projektanta pri opravljanju svojega dela – torej ko nekaj naredi, izdela, izračuna, preračuna. Predmet zavarovanja pa ni bila opustitev nekega izračuna, čeprav je končni učinek v obeh primerih isti: prišlo je do škode zaradi strokovne napake.

Glede obsega zavarovanja oziroma kritja je ZAID definicijo iz ZGO-1 podrobneje razčlenil, saj je bil namen zakonodajalca ob sprejemu zakona, da bi ta vseboval več elementov zavarovalnega produkta, ki ga morajo zavarovalnice ponuditi. Obveznost zavarovanja odgovornosti, kot izhaja iz ZAID, je obveznost gospodarskega subjekta, ki opravlja dejavnost na področju poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev, da si pri ponudnikih zavarovalnih storitev zagotovi ustrezno zavarovanje. Zagotovljeno zavarovanje pred odgovornostjo za škodo v skladu s 14. členom ZAID je torej eden izmed pogojev za opravljanje dejavnosti na področju poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev.[5]

Po sedanji ureditvi v 15. členu ZAID je zavarovanje pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati investitorju ali tretji osebi v zvezi z opravljanjem arhitekturne in inženirske dejavnosti, lahko sklenjeno kot splošno zavarovanje, ki se letno obnavlja, ali kot zavarovanje posameznega posla, ki sodi v okvir dejavnosti gospodarskega subjekta. Z zavarovanjem mora biti krita odgovornost zaradi malomarnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škode ali stvarne napake, med katero se poleg neposredne materialne škode (poškodovanje in uničenje) štejejo tudi stroški, ki so neposredno potrebni za odpravo oziroma preprečitev nastanka škode, brez nastanka neposredne škode. Prav ta oblika škode do sedaj ni bila del obveznega zavarovanja (mehke oblike škode). Med škodo, ki mora biti predmet zavarovalnega kritja, se šteje tudi škoda v obliki znižanja vrednosti posla ali gradnje in druga škoda, ki je posledica jamčevalnega zahtevka investitorja ali tretje osebe. Predmet zavarovanja je torej škoda zaradi t. i. poklicne odgovornosti zavarovanca, to je škoda, ki jo zavarovanec zaradi strokovne napake povzroči svoji pogodbeni stranki ali tretji osebi pri opravljanju poklicne dejavnosti.

Katera škoda je krita na podlagi Vzročnih pogojev?

Na podlagi sprejetih Vzorčnih pogojev, ki bodo pri večini slovenskih zavarovalnic predstavljali sestavni del posameznih zavarovalnih pogodb v obliki splošnih pogojev, zavarovanje krije škodo zaradi zahtevkov, ki jih investitor ali tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi strokovne napake (storitve ali opustitve) pri opravljanju poklicnih nalog, ki sodijo v okvir opravljanja arhitekturne in inženirske dejavnosti v skladu z ZAID. Taka napaka mora imeti za posledico poškodovanje oseb, stvari ali čisto premoženjsko škodo. Iz zavarovanja so izključeni zahtevki zaradi strokovne napake, ki jo zavarovanec povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti.

Kritje škode, ki bi jo zavarovanec povzročil namenoma, bi nasprotovalo že temeljni definiciji zavarovalnega primera: to je dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (922. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).[6]

Pojem hude malomarnosti

Vsak pravni subjekt (fizična ali pravna oseba) ima v določenem konkretnem obligacijskem razmerju položaj profesionalne osebe ali laika. Od tega je odvisno, katere standarde (merila) je treba uporabiti pri presoji njegovih ravnanj.[7]

Pri pojmu huda malomarnost  gre za tako imenovani nedoločen pojem – pravni standard. Ali je bila škoda povzročena iz hude malomarnosti, se presoja z vidika dolžne skrbnosti, ki se zahteva od zavarovanca pri opravljanju določene dejavnosti. Definicija hude malomarnosti v zakonih (ZAID, OZ) ali Vzorčnih zavarovalnih pogojih ni opredeljena, je pa sodna praksa izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo kot običajen človek. Tudi splošna pravila odškodninskega prava ne urejajo razmejitve med stopnjami malomarnosti, torej med navadno in hudo. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že zavzelo mnenje, da se hudo malomarnost povzročitelju škode lahko očita le, če je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje, bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi na skrbnost strokovnjaka, odvisno od konkretne situacije in vseh okoliščin posameznega primera.[8]

Zavarovalnice imajo seveda pri presojanju, ali je neka malomarnost pri poklicnem udejstvovanju huda malomarnost, takšno stališče, ki zmanjšuje obveznost zavarovalnice za kritje, zato bo sodišče moralo dati odgovor na to vprašanje v vsakem konkretnem primeru posebej. Za projektanta, ki svojo dejavnost opravlja poklicno, se pričakuje, da ravna z večjo skrbnostjo in da obvladuje svoje področje. Vendar v primeru različne strokovne podkovanosti projektantov še ni mogoče v vsakem primeru govoriti o njihovi odškodninski odgovornosti, kaj šele o njihovi hudi malomarnosti.

Ali je zavarovana celotna dejavnost, brez izjem?

Po dosedanjih praktičnih izkušnjah zavarovalnice tolmačijo splošne pogoje na način, da ni zavarovana celotna dejavnost brez vsakršnih izjem. To nakazujejo že Vzorčni pogoji, ki v definiciji obsega kritja vsebujejo določene omejitve, v nadaljnjem 2. členu pa določajo obširne izključitve. Zakonska ureditev je sicer res takšna, da je zavarovanje poklicne odgovornosti obvezno, vendar je škoda, ki bi utegnila nastati investitorjem in tretjim osebam v zvezi z opravljanjem te dejavnosti po vsebini in obsegu prepuščena posebnemu dogovoru med zavarovalnico in zavarovancem. Zato je pogodba primarni vir za presojanje medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Za obligacijska razmerja, kamor sodi tudi zavarovalna pogodba, namreč velja, da udeleženci prosto urejajo svoja razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, 3. člen OZ). Pri zavarovalni pogodbi pa OZ celo dopušča omejitev zavarovanih nevarnosti (953. člen OZ). Zavarovalnice so torej dolžne povrniti le nekatere od pravno priznanih škod (zavarovane nevarnosti), saj te v splošnih pogojih praviloma določajo izključitve.

Drži, da je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, zatrjevana škoda pa je njegova posledica. Vendar je ključno tudi vprašanje, ali se je zavarovalni primer sploh zgodil. Odgovor na to vprašanje pa je torej odvisen od pogodbenih določil zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev kot njenega sestavnega dela.Vsak zavarovanec ima na trgu možnost proste izbire med zavarovalnimi ponudbami konkurenčnih zavarovalnic, ki se glede vsebine ali obsega zavarovanja lahko med seboj razlikujejo. Možna je tudi izbira med razširitvami in omejitvami kritja, od vsega navedenega pa je odvisna višina zavarovalne vsote.

Sklepne misli

Trenutna ureditev v ZAID ter sprejetih Vzorčnih pogojev še ne daje zadovoljivih odgovorov. Temeljna pomanjkljivost je, da pogoji ne temeljijo na principu »all risk« zavarovanja, ko je zavarovana vsaka škoda, ki ni eksplicitno izključena. Poleg tega ti pogoji veljajo samo za pogodbe z zavarovalno vsoto 50.000 EUR, torej v višini zakonskega minimuma, za višje zavarovalne vsote pa pogoji naj ne bi veljali v celoti, npr. glede podaljšane veljavnosti zavarovanja. Cilj je doseči tudi poenotenje splošnih pogojev pri vseh slovenskih zavarovalnicah.

Opažamo, da so t. i. obveznostna zavarovanja po področnih zakonih v Sloveniji zelo različno urejena. Natančnost definicij ter opredelitev višine obveznih zavarovalnih vsot je odvisna od trenutne ureditve zakonodajalca na posameznem področju. Najbolj natančno je vsebina odgovornostnega zavarovanja predpisana na področju cestnega, vodnega in zračnega prometa,[9] na področju poklicnih odgovornosti pa se zakoni navadno le skopo dotaknejo obveznega zavarovanja.

Pravna ureditev gradnje in opravljanja dejavnosti v zvezi z gradnjo je v Sloveniji usmerjena v urejanje manjših projektov ter posameznikov in manjših družb, kar priznavajo tudi posamezniki v državnih organih. Veliki inženirski projekti in večje družbe so v marsikaterem vidiku v področju nerazumevanja in pravnih praznin in tako je tudi na področju zavarovanja poklicne odgovornosti.

Zavarovanec se pri opravljanju svoje dejavnosti sooča z rizikom povzročitve škode. Vendar zavarovalni pogoji ne smejo biti takšni, da je zavarovanec izpostavljen prosti presoji  zavarovalnic pri tolmačenju pogojev. Navsezadnje gre za obvezno zavarovanje odgovornosti, kot enega izmed pogojev opravljanja njegove dejavnosti, in za ta svoj riziko tudi plačuje zavarovalno premijo. Gola zakonska obveznost sklenitve zavarovalne pogodbe pred odgovornostjo pred škodo torej še ne pomeni, da je krito sleherno ravnanje projektanta pri opravljanju njegove dejavnosti, ki se rezultira v nastanku škode. Obvezna zavarovanja seveda ne morejo kriti vseh rizikov, pa vendar bi morali zavarovanci imeti občutek, da so pri opravljanju dejavnosti zavarovani, če napaka izvira iz njihovega strokovnega udejstvovanja.

Smisel zavarovanja ni le zadostitev obveznosti iz zakona, ampak bi to moraloomogočati dvoje: oškodovancu olajšati pot do odškodnine, ker jo izplača zavarovalnica, zavarovancu pa omogočati olajšano nadaljnje poslovanje, saj škoda oziroma vsaj del škode ni bil poravnan iz njegovih sredstev. Namen zavarovanja je v zaščiti oškodovanca, ki bi mu z napako zavarovanca pri opravljanju njegovega poklica nastala škoda, zavarovanje poklicne odgovornosti pa varuje tudi samega zavarovanca, saj škodni zahtevki lahko celo ogrozijo njegov obstoj.

Čas bo pokazal, ali bodo zavarovalnice pripravile kakšne nove produkte na podlagi ZAID, vendar so trenutni Vzorčni pogoji zavarovanja poklicne odgovornosti še vedno takšni, da bi zavarovalnica odklonila izplačilo škode ali pokrila le manjši del škodnega zahtevka, večji del pa bi morali projektanti kriti sami. To tudi ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je bil med drugim dati oškodovancu možnost zahtevati povrnitev škode ne samo od odškodninsko odgovorne osebe, temveč tudi od (finančno močnejše) zavarovalnice. Predvsem pa je pomembno ekonomsko varnejše izvajanje oziroma gradnja objektov, nenazadnje pa tudi obstoj in razvoj projektantske dejavnosti. Na tem področju nas očitno v prihodnje čaka še veliko dela, zato naj zakonodajalec posveti več pozornosti izboljšanju te problematike, ki ima lahko v praksi zelo občutne premoženjske posledice za vse udeležence v gradnji.



[1]Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID), Uradni list RS, št. 61/17.

[2] Vzorčni zavarovalni pogoji, sprejeti pod oznako »Zav.Odg.ZAID-1.0-2019«, dne 3. aprila 2019.

[3] Dopis Slovenskega zavarovalnega združenja Ministrstvu za okolje in prostor z dne 12.4.2019, zadeva: »Vzročni pogoji za obvezno zavarovanje odgovornosti po ZAID«.

[4] Dopis Ministrstva za okolje in prostor, št. 35101-337/2019/6 z dne 17.05.2019, zadeva: »Zavarovanje odgovornosti po ZAID in skorajšnji potek roka za predložitev zavarovanj«.

[5] 14. člen ZAID našteva še druge pogoje gospodarskega subjekta za opravljanje dejavnosti na področju poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev.

[6] Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 97/07– uradno prečiščeno besedilo, 64/16– odl. US in 20/18– OROZ631.

[7] N. Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, Ljubljana, 2009, str. 65.

[8] VDS sodba Pdp 998/2004, VSRS Sklep III Ips 9/2019.

[9] Glej Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 93/07– uradno prečiščeno besedilo, 40/12– ZUJF, 33/16– PZ-F in 41/17– PZ-G.

 



Galerija nekaterih referenc